PRVI SLOVENSKI OLIMPIJSKI NAGRAJENEC
RUDOLF CVETKO, rojen leta 1880 v Senožečah. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je končal v Ljubljani. Leta 1896 je začel obiskovati štiriletno kadetnico v Trstu. Po zaključku šolanja je bil dodeljen 16. ogrsko (hrvaškemu) pešpolku, ki je bil nastanjen v Zagrebu in Bjelovaru. V polku je služil od leta 1900 do leta 1913, ko je kot nadporočnik zaradi poroke izstopil iz vojske. Med vojaško službo se je od leta 1904 večkrat udeležil sabljaških tečajev v telovadni in sabljaški šoli avstro-ogrske vojske v Dunajskem Novem mestu. Od leta 1905 je bil tam nekajkrat tudi inštruktor za sabljo, v letih 1908-1912 pa je bil glavni učitelj na sabljaških tečajih. Leta 1912 se je kot član avstrijske sabljaške reprezentance udeležil na olimpijskih igrah v Stockholmu ter osvojil srebro v ekipnem tekmovanju s sabljo.
Po izstopu iz oboroženih sil se je zaposlil kot telovadni učitelj na državni gimnazili v Gorici. Kasneje je postal član Ljubljanskega sabljaškega krožka, ki se je spomladi leta 1929 organiziral kot Sabljaška sekcija Športnega kluba Ilirija. Postal je njen načelnik in uspešen sabljaški učitelj, opravljal je visoke funkcije v Jugoslovanski sabljaški zvezi in slovel kot strog in pravičen sabljaški sodnik. Po letu 1945 se je posvetil vzgoji mladih sabljačev v Športnem klubu Tabor in delu v Sabljaški zvezi Slovenije.
Skupaj z voditelji Ilirije E. Bettetom, Stankom Bloudkom in S. Lapajnetom je pomembno vplival na razvoj športa v Sloveniji med svetovnima vojnama. Z organizacijo sabljaških inštruktorskih tečajev je postavil Cvetko temelje slovenskemu sabljaškemu športu, strokovnemu kadru pa je s teorijo in metodiko sabljanja s sabljo in floretom postavil temeljni teoretični deli. Bil je tudi predavatelj sabljanja na Akademiji za igralsko umetnost (danes AGRFT) in Inštitutu za telesno vzgojo v Ljubljani (danes Fakulteta za šport). Za svoje uspešno delo je prejel vrsto državnih in društvenih priznanj, med drugimi Bloudkovo nagrado.
Njegovo delo so nadaljevali njegovi učenci in kljub slabim možnostim širili zanimanje za »umetnost sabljanja« oziroma »l'art d'Escrime«, kot sabljanje imenujejo Francozi, med Slovenci od Maribora preko Velenja do Gorice.
Po izstopu iz oboroženih sil se je zaposlil kot telovadni učitelj na državni gimnazili v Gorici. Kasneje je postal član Ljubljanskega sabljaškega krožka, ki se je spomladi leta 1929 organiziral kot Sabljaška sekcija Športnega kluba Ilirija. Postal je njen načelnik in uspešen sabljaški učitelj, opravljal je visoke funkcije v Jugoslovanski sabljaški zvezi in slovel kot strog in pravičen sabljaški sodnik. Po letu 1945 se je posvetil vzgoji mladih sabljačev v Športnem klubu Tabor in delu v Sabljaški zvezi Slovenije.
Skupaj z voditelji Ilirije E. Bettetom, Stankom Bloudkom in S. Lapajnetom je pomembno vplival na razvoj športa v Sloveniji med svetovnima vojnama. Z organizacijo sabljaških inštruktorskih tečajev je postavil Cvetko temelje slovenskemu sabljaškemu športu, strokovnemu kadru pa je s teorijo in metodiko sabljanja s sabljo in floretom postavil temeljni teoretični deli. Bil je tudi predavatelj sabljanja na Akademiji za igralsko umetnost (danes AGRFT) in Inštitutu za telesno vzgojo v Ljubljani (danes Fakulteta za šport). Za svoje uspešno delo je prejel vrsto državnih in društvenih priznanj, med drugimi Bloudkovo nagrado.
Njegovo delo so nadaljevali njegovi učenci in kljub slabim možnostim širili zanimanje za »umetnost sabljanja« oziroma »l'art d'Escrime«, kot sabljanje imenujejo Francozi, med Slovenci od Maribora preko Velenja do Gorice.